9. dan: 1. 6. 2025
Dan se je začel z mrzlo prho. S sostanovalkami smo se pripravljale na rafting, ko je Barbara kar naenkrat ugotovila, da nima telefona. Po skoraj polurnem iskanju ga je našla v hladilniku. Zadnje minute pred zborom smo sortirale perilo in se ob tem skoraj steple, ker se nismo mogle dogovoriti, katere kose bomo prale pri 30 stopinjah in katere pri 60. Ko smo sortiranje opravile, smo odnesle v pralnico in ugotovile, da vse perejo na 30 stopinj, vključno z belimi nogavicami in spodnjicami. Torej je bila vsa drama odveč.
Ob dogovorjeni uri smo se s kombijem odpeljali do destinacije, kjer smo dobili odlično ponudbo za vožnjo z bagiji in zip linom. Večina se nas je odločila za to ponudbo in resnično nismo obžalovali odločitve. Z bagiji smo se odpeljali urejeni in čisti. Vrnili smo se blatni in popolnoma premočeni, vendar z ogromnimi nasmeški na obrazu. Zip line nas je po dolžini sicer malo razočaral, ampak vseeno smo se imeli lepo. Najhuje je bilo, ko smo se z raftom spustili v vodo in v roku petih minut je začelo deževati. Na poti do cilja smo se večkrat ustavili na obali. Prvi postanek je bil namenjen posebni raftarski igri, kjer smo si v krogu menjavali vesla levo in desno ter migali z boki. Edvard je premagal vse udeležence in si za nagrado prislužil glavno nagrado, kokakolo. Drugi postanek smo izkoristili za vratolomne skoke s skale v vodo, ki je bila resnično mrzla, hkrati pa je še močno deževalo. Kljub temu nam slabo vreme in hladna voda nista vzela poguma za skoke. Zadnji postanek je bil nujen, saj smo doživeli okvaro čolna, ki nam je omogočila še en odmor v ledeno mrzli vodi, in kar naenkrat edina dva telefona, ki smo ju imeli, nista več delovala. Situacijo smo rešili, energije pa nismo več imeli, zato nas je kapitan na koncu pometal v vodo kot mačke. Tiste minute smo se »borili za življenja«. Na cilj smo prišli žejni, lačni in premraženi, ko smo dobili hrano, smo s krožnikov pomazali še maščobo. Pri povratni vožnji je bila v kombiju smrtna tišina, saj smo vsi spali. Ko smo prispeli v hotel, smo najprej porabili celoten rezervoar tople vode, potem pa je za nekatere napočil čas počitka, jaz pa sem iztisnila še zadnjo energijo iz učiteljice, spremljevalke, Bojane Galič, ki me je ostrigla ob bazenu. Dan smo zaključili s sestankom in z druženjem ob skodelici zdravilnega sultanovega čaja, ki nam ga je pripravila učiteljica, saj smo se vrnili premraženi.
Tina Rek – Kotnik
