17. DAN

Torek, še en delovni dan v zadnjem tednu na Malti. Zaradi včerajšnjega dneva samostojnosti, ki je za prebivalce velik praznik, smo nekateri s prakso pričeli šele danes.

V nedeljo je namreč potekal dan Sette Giugno. Na ta dan obeležujejo spomin na štiri vojake, ki so življenja izgubili v nemirih 7. 6. 1919. Ta tragični dogodek je eden izmed najpomembnejših  razlogov za malteško osamosvojitev. Nemiri so namreč predstavljali glavni korak v malteško samostojnost, ki so jo dokončno pridobili leta 1963. Praznik je letos v koledarju zabeležen v nedeljo. Ker je to dela prost dan, so se mnoga podjetja odločila, da bodo v ponedeljek zaprta, kar se tukaj zgodi za vsak dela prost dan, ki sovpade z nedeljo.

Vsa podjetja pa vendarle niso bila zaprta. Kar nekaj se nas je pridno odpravilo na delo. Modne oblikovalke so na obleke šivale majhne kristalčke in izdelovale steznike. Nekateri medijski tehniki so vezali tiskovine (kratke priročnike), medijci v šoli A Class Academy pa so oblikovali promocijski plakat. Med delom je bil prisoten tudi kuža Louie, ki jim je z navihano razposajenostjo popestril delovni dan. Frizerji  so se lotili urejanja pričesk z novimi tehnikami, kot so ‘blow-out‘ in tehnika kodranja s krtačo.

Dijakinjo modnega oblikovanja Evo sta danes na delo spremljali profesorici. Po nekaj preteklih obiskih dijakov, ki smo na različnih lokacijah, sta tudi sami ugotovili, da nekateri resnično veliko časa porabimo za premik iz hotela do delovnega mesta in nazaj. Včasih nam vožnja z avtobusi vzame tudi do štiri ure dnevno. Le nakaj je srečnežev, ki se na delo lahko odpravijo peš in imajo zato tudi več časa zase.

Po praksi so se nekateri dijaki odpravili v glavno mesto Malte, Valletto. Tam so raziskovali raznolike in ozke ulice ter se nehote ujeli v malteški vsakdan – v vrvež množice turistov, ki predstavljajo pravo človeško mravljišče na pregretih ulicah. Dijaki, ki se niso odločili za obisk Vallette, so si vzeli zaslužen počitek, ki je trajal do večerje.

Naš sedemnajsti dan na mobilnosti smo preživeli sproščeno in ležerno in vse bolj se zavedamo, da se dnevi, ki jih preživljamo tukaj, počasi iztekajo.

Katarina Cerar in Nika Prahič