19. dan
Danes se je za večino izmed nas zaključila praksa, zato smo se še zadnjič odpravili na svoja delovna mesta. Opravili smo zadnje naloge, se poslovili od sodelavcev in delodajalcev ter se jim zahvalili za prijeten sprejem in vse pridobljene izkušnje. Svojim mentorjem smo podarili simbolična darila iz Slovenije, med njimi slovenski med, lanena semena, bučno olje, čaj iz slovenskih zelišč in manjše spominke z motivi Slovenije.
Pot do hotela je bila, kot že skoraj vsak dan, prava preizkušnja. Vedno znova ugotavljamo, da se na javni prevoz na Malti res ne moremo zanesti. Z Nežo sva od delodajalca do najbližje avtobusne postaje najprej hodila približno dvajset minut, nato pa več kot uro in pol čakala na avtobus, ki naj bi vozil vsakih deset minut. Mimo postaje se je medtem peljalo približno petnajst avtobusov z napisom »Not in Service«. Ko se je končno približal najin avtobus, je bil tako poln, da se na postaji sploh ni ustavil.
Po dodatni uri čakanja sva se odločila, da se peš odpraviva do naslednje večje postaje. Tam sva za las ujela avtobus, ki naju je pripeljal do polovice poti, kjer sva morala prestopiti na eni izmed najbolj prometnih postaj na tem delu Malte. Ker sva imela s to postajo že slabe izkušnje (večkrat se namreč zgodi, da se polni avtobusi sploh ne ustavijo), sva se odločila, da preostanek poti do hotela prehodiva kar peš in 45 minut hodila po žgočem soncu in visoki vročini.
Po skoraj štiriurni poti sva končno prispela v hotel, kjer sva lahko le še legla na posteljo in si nekoliko odpočila. Kasneje so naju zbudili sošolci, s katerimi smo se skupaj odpravili v Valleto. Sprehodili smo se med stojnicami in trgovinami, iskali spominke za domov ter občudovali čudovito okolico in večerno vzdušje glavnega mesta. Tako smo zaključili še en zanimiv dan na Malti, poln novih doživetij in zgodb, ki jih bomo gotovo še dolgo pomnili.
Jaka Dolinar
