V nedeljo, 15. 11. 2026, smo se po zajtrku odpravili še na drugi izlet. Pred hotelom nas je pobral zelo luksuzen avtobus (beri: avtobus, na katerem lahko sediš) in nas odpeljal na skrajni sever Malte. Tam smo se vkrcali na trajekt in posneli nekaj zelo zanimivih prispevkov za TikTok, ki so že kar del vsakdana. 

Trajekt je bil tako velik, da sva se med iskanjem stranišč izgubili kar dvakrat. Ko sva končno našli pot nazaj na palubo, je bilo vožnje že konec. Tako smo pristali na Gozu, drugem največjem otoku malteškega otočja. 

Spremljal nas je tudi vodič Michael, ki pa je bil glede na svojo vlogo precej tih in izgubljen. Prepričani sva, da bi naša profesorica Petra Klima to vlogo odigrala veliko bolje. Najprej smo si ogledali katedralo v Viktoriji, kjer je bilo tudi veliko trgovinic s spominki, ki seveda niso ostale neobiskane. 

Nato nas je prijazen šofer odpeljal deset minut stran, kjer smo imeli čas za vodne aktivnosti. Tudi tisti, ki smo najprej rekli: »Eh, danes pa se ne bom kopal!«, smo hitro ugotovili, da je bolje skočiti v vodo kot sedeti na vročem soncu. Kot pravi turisti smo si privoščili malico iz nahrbtnika. 

Na poti nazaj sva slišali misel, ki se nama je vtisnila v spomin: »Dam ti svojo ramo, za to so prijatelji.« Tukaj na Malti smo spletli veliko prijateljstev, tako med seboj kot z ljudmi, ki smo jih spoznali. Naj nam bo to življenjsko vodilo: ne glede na to, kje smo, bomo našli nekoga, ki nam bo podal svojo ramo. 

Zala Družović in Nika Pečnik